Preprosto. Odprete računalnik in začnete tipkati zgodbo, ki jo imate v mislih.
In obenem težko. Imeti zgodbo v mislih je povsem drugače kot zapisati jo na način, da bo imela strukturo, da bo berljiva in da bo privlačna za množico.
Zgolj imeti idejo še ni dovolj. Tako kot v podjetništvu ni dovolj, da imaš zgolj idejo. V podjetniškem pospeševalniku Katapult pravijo, da je ideja zgolj 1 % uspeha podjetja. Drugi pravijo, da ideja ni vredna prav nič, če iz nje nič ne naredimo. Podobno je pri knjigah. Ogromno, presenečeni bi bili, kako ogromno je ljudi z idejami za knjigo. Preveč. Pomembnejše vprašanje je nadalje – kako napisati knjigo iz te ideje, da bo zanimiva?
Tudi imeti zgolj dobro zgodbo ni dovolj. Ogromno je res dobrih zgodb. A neko povprečno zgodbo je možno zapisati na način, da ljudje kar »požirajo« to knjigo – je berljiva, povleče, zanimiva, prepriča … Na drugi strani imamo lahko vrhunske zgodbe, ki pa jih nekdo tako šibko spiše, da izgubijo svoj čar (če veliko berete, zagotovo poznate knjige, za katero si mislite – joj, tako čudovita zgodba, a škoda, da je tako slabo spisana).
Zato je vprašanje »kako napisati knjigo« zelo na mestu. Ostajajo neka nenapisana pravila, kaj mora knjiga in kaj zgodba vsebovati, da iz tega nastane berljiva in res zanimiva knjiga. Čisto na kratko nekaj točk:
- Struktura – da se bralec ob branju dobro počuti, mora imeti občutek, da ve, kje se nahaja – zgodba mora imeti smiselno strukturo, po domače bi rekli »rep in glavo«. Nihče ne mara, da se med branjem izgublja, da ne ve, kje je sedaj pisatelj, kaj se dogaja, pa tudi ne maramo, da nimamo nekega uvoda in udarnega zaključka, saj bralca pusti v občutku, da nečesa ni zaključil. To je občutek, ki ga ljudje na splošno ne maramo.
- Čustva, čustva, čustva. Ljudje smo čustvena bitja. Ampak velika razlika je v tem, da VEMO, kako se nek lik v knjigi počuti (Bil je vesel.), ali da ta lik ZAČUTIMO, kako se počuti (in sploh ni treba direktno zapisati, da je lik vesel, ker smo zapisali na način, da bralec to začuti – začuti tako močno, kot bi se njemu to dogajalo.) Če smo v tem spretni, se bralci ob knjigi nasmejejo, jokajo, začutijo bolečino in toplino v srcu. To so dobre knjige. Take si zapomnimo.
- Vse preveč knjig govori o preveč tematikah naenkrat. Na koncu niti ne veš, kaj bi pisatelj rad povedal. Mnogo bolj udarne so knjige, ki govorijo o eni določeni tematiki in to dobro razdelajo. Naj ima torej knjiga neko rdečo nit in pisatelj naj se tega drži – če vsebina zaide stran od te rdeče niti, naj jo raje izbriše.
- Prestaviti se z avtorja na bralca. Zase pišemo dnevnik. Knjigo pa pišemo za bralca. To moramo imeti v mislih, ko pišemo knjigo. Sebe (avtorja) dajmo malo na stran in postavimo na prvo mesto bralca. Ko to storimo, mnogo drugače spišemo vsebino knjige.
- …
Če niste vešči vsega tega, je smiselno dobiti mentorja, ki vas vodi, kako napisati knjigo, in urednika, ki knjigo pregleda in svetuje, kako jo izboljšati. Tudi najboljši pisatelji tega sveta imajo urednika, ki zna iz drugega zornega kota pogledati na knjigo in jo izboljšati, da se vsebina približa množici.
Več o tem, kako napisati knjigo, si lahko preberete na: https://www.petraskarja.com/kako-napisati-knjigo-2/.